Uh, sem kar malo zamižal, ko sem na Poklljuki zagledal množico razposajenih najstnikov, ki naj bi jih spremljal na Očaka. Pa se je izkazalo, da je bila vsa skrb odveč.

Na povabilo vodnikov PD Matica sem priskočil na pomoč in spremljal nekaj čez 30 otrok slovenskih izseljencev v Argentini. Tretja generacija, ne boste verjeli, vsi do zadnjega govorijo odlično slovensko.

Tu in tam se je sicer pojavil kak žulj, malo otekel gleženj, brundanje v brado ob vzponu po Kalvariji... Ampak že na Kredarici je bilo večino težav pozabljenih, naslednji dan, ko so vsi do zadnjega stali pri stolpu, pa vse.

Kako smo se zabavali povedo slikce in film, občutke in veselje ob osvojitvi vrha, se pa ne da prikazati. Ob povratku nas je razveselil z obiskom še njihov rojak, že dlje časa tu živeči Ivan Arnšek, ki sicer muči glasilke v Operi, sicer pa aktivno počne vse v zvezi s hribi.

Hm, če kaj pomaga, tudi rojaki so slišali, da naj bi stolp z vrha Triglava zaradi dotrajanosti romal v dolino. Natančno so ga raziskali znotraj in vse naokoli in ugotovili, da naj ostane kar tam, kjer je!!!

Sem se spet razpisal... Moram kar pohiteti, morda naslednjič kaj napišem o nižavah. Morda je nenavadno, Piran mi zadnje čase sede....