Naslednji dan je bil namenjen za prečenje masiva Durmitor, kolikor je to sploh mogoče. Na Sedlu, kjer smo pustili vozilo, višina čez 2000m, smo smo jo ubrali pod Uvito gredo in pod Bandjerno ter Zubcima do Zelenog snijega in strmo navzgor na vrh najvišjega hriba Durmitora Bobotov Kuk - 2522m. V naših krajih bi bila pot preprežena z jeklenicami in nastlana z opozorili. Tule pa razen obnovljenih markacij in nekaj svedrovcev, ki so nemenjeni reševanju, ne srečaš nič umetnega. Ker je letos izredno veliko snega smo imeli nekaj dela s snežišči, ki nimajo ravno prijaznega izteka. Sestop na pPrevoj in spust po strmem snegu v Valoviti do je bil dober trening za gibanje v trdem snegu z uporabo cepina. Večina je bila za to, da obiščemo še Ledeno pečino, Jani in Nevenka, ki sta bila tu zadnjič pred 35 leti, pa sta jo ubrala proti katunu Lokvice, kjer so pred tremi desetletji šotorili. In glej ga vraga, čoban Vuk Kovačević je še vedno tam. V Durmitoru je poznan po izredno velikih dlaneh, sicer pa prijazen človek. Jasno, da so se izljubili, popili pivu ili dvije...
V Ledeno pečino, snega je ogromno, je bilo treba kar vrv napeti, da smo se spustili prav do dan, kjer kraljujejo ledeni kapniki. Prijetno hladno a smo jo vseeno kamlu pobrisali nazaj na plano, na toplo sonce in sestopili v dolino.
Srečali smo se spet pri Črnem jezeru od koder me je taxi odpeljal po naš kombi na Sedlo.

Vse poti, ki so namenjene turistom so odlično markirane vendar nezavarovane, ostali vrhovi pa so brez oznak in kažipotov, kar kolikor toliko dobro varuje pred obiskom.