Zajtrk se da dobiti šele ob sedmih, zato smo krenili kake pol ure kasneje. Po luknjasti cesti do Planinskega doma Grebaje in od tam dalje v neznano.
Strmo navzgor, res strmo, kratki zig-zagi, en kup šodra in vej čez pot v zatrep Krošnja. Naš namen je bilo osvojiti Veliki vrh. Že na vrhu Krošnje je bilo jasno, da smo v pravih zimskih razmerah. Do prehoda Krošnjina vrata smo celo morali malo poplezati, saj je sneg popolnoma zakrival pot. Na drugi strani pa... Skrotje in trava, ki visi z vsakega kamna. Skratka bolj zahtevnega terena si ne moreš predstavljati. Na srečo je začelo deževati in hitro smo jo pobrali navzdol. Pa se je dež spet malo unesel in zavil sem proti sosednji dolini, da ne bi po isti poti tacali navzdol. Pod oknom, Šuplja vrata, ugotovim, da celoten masiv Očnjaka in dolina pod njim manjkata na karti in bo treba kar lepo nazaj navzdol skozi Krošnjo. Pa smo spet tolkli šoder in preskakovali vejevje in tik pred nalivom uspeli skočiti pod velike sončnike na terasi planinskega doma.

Skratka, karta na splošno, sploh plastnice, vrisane poti, časi predvideni za turo... Nič ne drži.