Foto

Za uspešno izvedbo gre zahvala najprej udeležencem za izjemno dobro sodelovanje in seveda inštruktorjem in skupini reševalcev GRS Radovljica za izpeljano pokazno vajo ter Centru Pokljuka za posojene motorne sani.

Zame, v zadnjem desetletju, eno najboljših gorniških let.... Sicer mi Matija dela sive lase, po drugi strani pa sem strašno ponosen nanj in na njegov gorniški napredek. Samo tako naprej!

Vsem, prav vsem, želim vesele praznike. V prihodnjem letu pa predvsem zdravja in varen korak!

SREČNO NOVO LETO 2017!
HAPPY NEW  YEAR 2017!
नयाँ वर्ष 2017!
KHUSA NAYA BARSA 2017! 

Da ne bi bilo samo gorniško obarvano tole naše potovanje, hlad, hoja, težko dihanje... smo jo za tri dni mahnili na zahod oz. jug Nepala.
Pri gibanju po Nepalu se še največ časa zabije s prevozom. Kljub dobremu kombiju vsa stavar poteka precej počasi, včasih celo stoji. Cesto proti Chitwanu, od mostu čez reko Trisuli, pa prav do Chitwana, popolnoma obnavljajo.
Ker so napredni, hitri, strojev na pretek, so se odločili, da kar na mah, celoten odsek 50km ceste, popravijo in preplastijo na enkrat. Malo morgen... Mimogrede, to je glavna in edina cesta iz KTM v Chitwan in naprej v Indijo. Že leto in pol traja, pa vsaj še toliko bo. Cesta je razrita do amena, na zelenju ob cesti oz. grabnu je tudi do 10cm prahu, vozi se max 10km/h, za 40km smo porabili skoraj 4 ure.
Ob vsem tem premetavanju in prahu prijaznost ljudi in dobra hrana v Chitwanu ali pa turistična ponudba v Pokhari kar nekoliko zbledi.
Po drugi strani pa, ko v eni od miljon restavracij z čudovitim ambientom naročiš vrhunski steak ob odlični glasbi, hitro pozabiš na guncanje in polne zobe prahu.

Se vidimo aprila!

Sonce je pokukalo izza grebenov in odpraviva se na pot. Navzdol. Čeravno naju čaka dobrih 300m vzpona na Mong La. Dober zaćetek, glede na to, da sestopava. Od tu pa res le še navzdol. Na drugi strani doline se vije pot po kateri smo pred 10 dnevi izgubljali sapo navzgor. 

Namche Bazar. Znani obrazi, vrvež, sveže žemljice... 
Dan izkoristiva za obisk lokalne tržnice in pohajkovanje. Popoldan se nama pridružjo kolegi. Zvečer pa party. No, skupna večerja, izmenjava mnenj, vtisi, pohvale...

Pot do Lukle razdelimo na dva dela. Že leta obljubljam prijatelju Karmi, ki je bil naš "jakdriver" pred 16 leti, da bom enkra pespal pri njem. V kraju Toktok sta z ženo postavila ličen lodge. Majhen, domač, topel...
Hrana je fantastična, vsi so prijazni...
Zadnji dan, zadnje 3 ure hoda. Lukla. Mrzlica, ko navsezgodaj hitimo na letališče... Letalo zahrumi, zavore popustijo in zaženemo se po klancu navzdol... Še pred polovico steze se odlepi od tal in v slabih 30 minutah smo v KTM.

Oddahnem si. Samo še ogledi, šoping, sloni v Chitwanu, muzej v Pokhari in polet domov. 

Navzdol gre laže. Pa ni čisto tako. Neskončna dolila Pheriche, pa prelaz Pheriche in navzdol do vasi Panboche. Dober zalogaj...
Je bilo pa zato naslednji dan lepše, uživaško. Razgledna pot po pobočjih gore Tobuce v vas Pforce. S Krisino sva pred 16 leti po slučaju prespala pri družini, ki ima danes lodge. Še vedno se naju spomnijo, vsako leto se ustavim tam in kakšno rečemo. 

Tudi tokrat ni bilo nič drugače, Didi naju je s Francijem gosposko postregla (ajdov chapati s krompirje, somar - zmes mladega sira, česna, peteršilja in čilija ter corssani, na kratko zdrobljen svež čili v olju in obilica surovega, nakovega masla). Kako je to dobro....!

Morda še tole, boste sami presodili... 17.11. na ekranu se pokaže opomnik... ta in ta ima danes rojstni dan. Vljudno napišem čestitko. Dobim odgovor in komentar... Da ne dolgovezim... na koncu sem iz napisanega in zapisa na FB dobil vtis, da je človek srečen zato, ker dobi veliko čestitk preko SMS ali na FB!? Matr, jaz sem pa vedno mislil, da je človek srečen, ker ga obkrožajo dobri ljudje in ne virtualne puhlice...

Midva s Francijem sva bila ta večer srečna tudi zato, ker sva šla spat z napetim trebuhom, hehe.

Vasica Chukung leži najbolj vzhdno na našem treku in hkrati najvzhodneje v dolini Khumbu. Vas je izhodišče za vzpon na Island Peak (Imja Ce), 6200m treking vrh. Za nas popotnike je bil tokrat dovolj vzpon na Chukung Ri, nekaj nad pet tisoč metrov visok kucelj s čudovitim razgledom. 

Ko smo osvojili le tega, sem bil kar repričan, da je aklimatizacija uspela in v nadaljevanju ne bo težav. In jih ni bilo, vsaj z višino ne. 

Par dni za Chukungom smo vsi skupaj stali še na Kalapatharju, točno nasproti svete trojice Everest, Lhotse in Nuptse, ki jim dela družbo špičasti Pumori. Kalapathar je bil naša najbolj severna točka.
Sledila je krajša etapa do hladne Dzongle, kjer smo spet nažigali momote, špagete, krompir in ostalo "nepalsko" hrano, hehe.

Od tu dalje naju je s Francijem pot vodila navzdol proti NB, ostali korenjaki pa so se zagnali še čez Cho La, naskočili še Gokyo Ri in preko Renjo La (najbolj zahodna točka treka) sestopili do Namche Bazarja, kjer sta se naši poti zopet združili. 

Običajna gneča na lokalnem letališču nas dodobra prebudi. Počasi tudi to letališče dobiva prave okvire, kar je za nas seveda nekoliko slabše. Nič več ne moreš stisniti petstotaka stricu v roke in oditi na letalo s pretežko prtljago. Vse se zvaga, vse preveri...

Poletimo ob napovedanem času. Lukla... Atraktiven pristanek... Najem porterjev, pripravljanje tovorkov, obvezen čaj pri prijateljih v bližnjem hotelu. Ob 11h krenemo. Dobrih 5 ur in prileže se počitek v kraju Monjo. Prenočimo. 

Celotna dolina je odlično opremljena z WiFi povezavo. Zadnji dve leti me je nekdo želel prepričati, da javljanje s poti, s potovanja sploh ni potrebno, da je to brez veze. Sem skoraj verjel... Seveda je fino, če te nihče ne kliče, če imaš skrite namene in odsotnost izrabiš za nečedne posle... 
Skratka, sedaj se da dobesedno od vsepovsod javiti, poklicati. Povezava je bistvena tudi zato, če gre slučajno kaj narobe in potrebuješ pomoč agencije. 

V Namhe Bazarju ostanemo dva dni, da se vsako popoldne na novo zaženemo više in više in nazadnje ujamemo višino na kateri bomo naslednji dan spali. Počasi a sigurno se privajamo na višino.

Tengboche.... Samostan, Gompa po nepalsko. Prav za nas opravijo obred Puja, nekakšen blagoslov za srečo na poti. Sam glavni Lama nam okoli vratu zaveže vrvico s svetim vozlom... Kakorkoli že... Naslednje dni gre, kot namazano...

Katmandu je razen redkih, skritih ruševin, kot je bil. Tu in tam je kakšna zgradba podprta z oporami, sicer pa sploh ne opaziš, da je leto in pol nazaj Nepal in KTM stresel potres. Še najslabše so jo odnesle pagode in stupe, torej verski objekti. Ravno ti, ki privabljajo turiste. Sicer jih pridno obnavljajo, a bo trajalo še nekaj časa, da stavri spravijo v red, enako pa ne bo nikoli več. Shwayanbu in Bodhanat sta že obnovljena.