Izpiti za pripravnike GRZS

17. 2. 2008 1836


V soboto 16. februarja so pripravniki GRZS opravili še drugo polovico izpita iz tehnike reševanja. Tokrat v zimskih razmerah. Že vreme je nakazovalo uspešen dan.

Zima je že sama po sebi specifična. Tudi oprema in tehnika reševanja se močno razlikuje od letne opreme in tehnike.  
Na vse zgodaj zjutraj je prijazni oskrbnik doma na Okrešlju z žičnico prepeljal opremo do doma. Z lažjimi nahrbtniki smo bili hitro na cilju. Dan je bil kot iz filma. Sončno, brez oblaka, le snežne zastave na vrhovih in grebenih okoliških gora so dale slutiti, da više gori močno piha. Hud mraz je poskrbel, da je pod nogami prijetno škripalo.
Mraz? Okna v koči na stežaj odprta. Vstopim, notranjost prijetno topla, oskrbnik v kratkih rokavih. Povprašam kako to, zakurjena peč pa na stežaj odprta okna? Pomenljivo me pogleda in v brado odgovori: "Je tako velik mraz zunaj, da tudi skozi odprto okno ne more not!" No, pa ga jemlji resno, če lahko?


Ob pol desetih je bila oprema razdeljena, skupine tudi in odpravili smo se na delovišča. Izbrali smo si južno stran doline, vznožje Mrzle gore, kjer bo sonce najprej obsijalo naše premrle ude. Aki, UT 2000, iskanje z lavinsko žolno, prerez in preizkus snežne odeje, sidrišča v snegu, organizacija reševalne akcije v snežnem plazu in zaporedni spust ponesrečenega so bile delovne točke, kjer so kandidati potrjevali svoje znanje.
Glede na rezultate in pogovor ob zaključku lahko zapišem, da je nivo znanja zadovoljiv, kot vedno pa nekateri posamezniki pozitivno izstopajo iz povprečja. Morda so prav ti bodoči inštruktorji? Upam, da se bodo novopečeni reševalci dejavno in odgovorno vključili v delo matičnih društev in postaj. Vsem še enkrat iskrene čestitke!


Še nekaj besed v razmislek. Na vseh nivojih gorniške vzgoje, v planinskih in alpinističnih šolah, tečajih za inštruktorje ali vodnike, vedno znova poudarjamo, naj vsak posameznik najprej poskrbi za svojo lastno varnost. Za reševalce to še posebej velja, saj le nepoškodovan reševalec lahko pomaga drugim. Miha ne bi bil Miha, če nebi nekaj ušpičil. Na njegovi delovni točki, mimo katere vodi pot na Savinjsko sedlo, se je izvajalo iskanje z lavinsko žolno. Eno žolno, vklopljeno na sprejem je postavil tik ob poti. Zaznala naj bi vsakogar, ki bi šel mimo s  prižgano lavinsko žolno. Dan je bil čudovit in na Okrešlju je mrgolelo ljudi. Večina, tudi velika skupina jamarskih reševalcev, se je odpravila na Savinjsko sedlo, zelo veliko pa tudi v grape okoliških gora. V dobrih dveh urah je šlo mimo »testne« žolne nekako sto ljudi. Značilni zvok žolne, ko zazna drugo podobno napravo, se je oglasil le dvakrat!
Komentar je menda odveč!


Oglejte si foto galeriji 1, 2