"Dober dan!", mi je v lepi slovenščini zaklical, ko sva se srečala. Odzdravil sem z Namaste. Srečala sva se stara prijatelja. Tokrat je on pripotoval iz meni tako ljube dežele Nepal v Slovenijo. Prvič!

Chhabi je v Sloveniji eden od najbolj poznanih Nepalcev. Vodi agencijo, ki organizira "Ni, da ni!", kar pomeni, da se nanj lahko zaneseš. Tokrat je na povabilo Samota iz Maribora, on je uredil tudi vse papirje za Chabijevo vizo, pripotoval na enomesečni obisk v Slovenijo. Ker ima tu precej prijateljev in znancev je moral narediti kar spisek koga bo obiskal in kako nas bo razvrstil, da ne bo zamere.

Ker smo raztreseni po vsej Sloveniji je bila to tokrat prednost, saj mu je vsak lahko pokazal svoj košček dežele. Ogledal si je štajersko, koroško, Ljubljano in pripotoval skozi Kranj na Bled, kjer sva se srečala midva. Na žalost nama vreme ni najbolje služilo a sva vseeno obredla dobršen del zanimivih krajev.

Začela sva v Mojstrani in po vrsti obiskala zanimivosti, tu in tam pa sva si tudi podrobneje ogledala kako znamenitost. Zanimalo ga je prav vse. Ustavila sva se v Planici, kjer se na srečo ne vidi klavrno stanje skaklnih naprav, nadaljevala skozi Zelence in čez Predel do Kluž, od tam pa v Bovec in dalje mimo Boke do Kobarida. O Hemingway-u ve veliko, vse ostalo pa mu je res podrobno in na nivoju razložil gospod Šerbec iz kobariškega muzeja. Zato kar na tem mestu hvala g. Šerbcu! Obrnila sva nazaj na sever, si ogledala Korita Soče in si pri Poloni v kampu Klin privoščila ribe, ki so mu bile nadvse všeč. Sprehodila sva se do izvira Soče in nadaljevala mimo zročega Kugy-ja na prelaz Vršič. Pričakala naju je snežna nevihta, a nama je Ajdovska deklica pomagala iz težav in čaj v Erjavčevi koči je močno teknil. Spanec se je po uspešnem izletu in pogovoru ob nepalskem čaju dolgo v noč, zelo prilegel.

Naslednji dan je bil tudi pester in razgiban. Obiskala sva železarski muzej na Jesenicah, hvala gospodu Markotu za izčrpno razlago, malo šopingirala in se zakadila v Vrata. Slap Peričnik ga je očaral. Velik vtis pa je na Chhabija naredila severna triglavska stena, ki je bila sicer tu in tam v oblakih. Okoli poldneva sva kako uro preživela "Pr' Železnk", na kmetiji odprtih vrat v Mojstrani, kjer so naju dobro nahranili.

Za zadnji večer v moji družbi sem poklical prijatelje, ki so že bili v Nepalu ali Chhabija celo poznajo in privoščili smo si še zadnjo večerjo. Marjeta je skrbela za vzdušje in v poznih urah smo se razšli.

Sreda je bila tu in v Ljubljani je Chhabija pričakal Žare, ki ga je odpeljal v Piran in mu bo razkazal še Primorsko.

Vesel sem, da je Chhabi spoznal mojo deželo. Jeseni mu bom obisk seveda vrnil.