Do Lobuch smo bili kar hitro, dohiteli so nas tudi tisti, ki so pomagali Dusanu pri sestopu in ze naslednji dan smo navsezgodaj nadaljevali do nasega koncnega cilja, premogastega vrha, kot mu sam pravim, Kalapatarja.

Brez tezav smo se vsi povzpeli nanj. Ce ne bi bilo res obupnega vetra (ce ne bi imel nekdo je celo vetromera, ne bi verjel, da so bili sunki tudi do 100km/h), bi bili razgledi se lepsi in morda bi na vrhu se kaksno zapeli, ce bi bila odpeta, hahaha! Hitro smo sestopili in se vrnili v vas Lobuche.