A da bi šel peš po cesti na Vršič? Zakaj že? Kdo bi si mislil, tudi to se zgodi! Nov sneg, daljša odsotnost..., pa sem se odpravil. No, še kak drug razlog je tudi bil! Šele ko sem na ravnini pod Kočo na gozdu kar avtomatično zavil na desno in v deviško belino zarezal gaz, se mi je posvetilo, da bo nemara kake četrt stoletja od kar sem zadnjič na sveže gazil "ta dolgo bližnjico" na Vršič.

Še dobro se spomnim, da ni bilo petka, da ne bi pozno popoldan prispeli v Kranjsko Goro z avtobusom, se ustavili pri mesarju Jaklju, naložili jajca, meso in še kaj in se peš podali na Vršič. S smučmi na nahrbtniku, večina pa kar na ramah in s težkim nahrbtnikom smo nemalokrat utirali novo gaz v sveže zapadlem snegu. Tokrat sem bil mnogo laže oprtan in sem bolj užival kot trpel. Štirimesečna psička Sita je uživala, proti koncu pa tudi že malo naveličala in nazaj grede sva del poti presmučala kar "štupo ramo", da je šlo hitreje.