Sem obljubil, sedaj me pa tepe...

Piran. Niti ne vem natančno kak smo bili v sorodu s "stricem" Vojtkom, ki je živel v veliiiki hiši za piranskim muzejem, prav na obali. Slabe štiri desetletja bo ko sva se z babici vsako poletje odpravila na potovanje... Najprej z vlakom v Ljubljano, od tam do Kopra, če ni bilo treba v Divači prestopiti in potem še z busom do Pirana. Potem pa... Tu in tam sem skočil v trgovino ali odnesel smeti, sicer pa je bil ves čas moj. Stric pravzaprav ni bil stric ampak gospod. Zajtrk in večerjo so mu prinašali v stanovanje, na kosilo smo hodili v restavracijo pod hišo. Kdo mu je pral, likal in pospravljal niti ne vem več, v trgovino sem hodil bolj zato, da sem se vsaj vsake toliko prikazal. Vse mesto je bilo moje. Lesen skiro in polni žepi steklenih frnikol. Kaj več niti ni bilo treba.

Stric je odšel, poletja sem kasneje preživljal na Lipanci, kjer sta bila stara starša oskrbnika planine. Tu in tam pa tudi v Baški na Krku, kjer je stara mam kuhala, stari oče je pa špilal ekonoma.

Pred časom sem imel spet priliko spoznati Piran. Mesto se je spremenilo, ne rečem, na bolje. Stare zgradbe so ali bodo popravljene, snobi so pokupili elitna stanovanja nad Tartinijem, restavracije in bari so na vsakem koraku, deklice bogatih očkov se tu sestajajo s svojimi vrtnarji. Duše, ne, duše pa mesto nima več. Vse preveč je tistih, ki pridejo samo jemati, dajo pa malo ali nič. Bistvo je, da te vidijo pred rumeno hišo na vogalu, četudi je kava grozna in sok drag kot žafran.

Preteklo je nekaj vode... Niti ni tako slabo v tem mestu! Hehe!