Fino je bilo! To je na kratko vse. Kot vedno, sem pregledal vse možne napovedi, tudi Peter, oskrbnik v koči pod vrhom, je dodal svoje. Na srečo, malo pa tudi na žalost, vsi so se motili.

Kot običajno, navsezgodaj od doma, okoli pol desetih smo že korakali navkreber. Morda malo preveč klepetanja, morda kak drug vzrok, šele nekaj čez četrto smo vstopili v kočo. Vsaj tri je kar razganjalo od kondicije in želje po vrhu, vreme je kljub napovedi odlično držalo, zato smo ob pol šestih zakorakali proti vrhu. Peter je sicer malo motovilil... Pravilna odločitev. V slabih treh urah smo bili nazaj. Še najbolje, kar se nam je lahko primereilo je bilo to, da smo bili od sedla med malim in velikim Glocknerjem, popolnoma sami na hribu. Se mi še ni zgodilo.

Tudi noč je bila mirna, ob petih sem prebudil tista dva, ki naj bi to jutro osvojila vrh... Okoli šestih pa rom pom pom. Najprej nevihta s točo, kasneje pa sneg. Tudi to se je umirilo in v stabilnem vremenu smo sestopili do parkirišča.

FOTO - Zdenka, Roman, Stane