Pa tako lep namen sem imel... Lepo, na počasi, po cesti proti Vršiču. Sicer je bila sobota a si nisem obetal kaj prida ljudi. Še pol ure nazaj je snežilo. Na parkirišču, pri drugem ovinku, srečam Andreja. Kam pa ti? Redkobeseden, kot je, "Na Mavrinc!", in je šel. Mi ni dalo miru in sem jo mahnil za njim. Jasno ga nisem ujel, tudi špuro je vlekel tako naravnost, da sem parkrat kar dihati pozabil... Na vrhu pa sonce. Andrej je že davno odsmučal. Na momente se mi zazdi, kot bi gledal Janeza, njegovega očeta. Z njim sem pred mnogimi leti začel malo šolo alpinizma. Nazajgrede je fotoaparat ostal varno v torbici. Sem imel preveč opravka z navigacijo med debli, stoječimi in ležečimi. Smučarija pa odlična, spodaj trdo kot beton, čez pa slabih 20cm pršiča.