Le kdaj sem bil zadnjič na Kriški gori? Morda pred dvajsetimi leti!? Skupina vodnikov PZS, ki je letos zaključila že drugi tečaj, res so izjemna skupina, so organizirali prednovoletni izlet na Kriško goro čez Tolsti vrh. Nič mi ni žal, da sem se jim pridružil. Nekatere sicer občasno srečujem, nekatere ne, naredili smo lepo turo in malo poklepetali.

Sicer ni, da bi se hvalil z vremenom, tako daleč žal Robijeve zveze še ne sežejo in smo se pač zadovoljili s hladnim, zimskim vremenom in rahlim pomankanjem snega. Par snežink je sramežljivo zapustilo meglo in na novo obarvalo rastje, kaj naj bi videli smo pač morali vejeti Robiju, ki je suvereno kazal skozi meglo kje naj bi bilo kaj.

Za zaključek sem v koči na Kriški gori, po mnogo letih, spet srečal Tonko, prijazno oskrbnico. Poznava se slabih trideset let in kar nisva mogla nehati opravljati... Veliko vode je preteklo v treh desetletjih.