Tak turoben, zaspan dan... Ampak samo dokler ne zapelješ na parkirišče pri spodnji postaji vzpenjače pod Voglom. Ni zime za Eskime. Še dobro, da so mi prijazni fantje dovolili parkirati pod vzpenjačo. Sicer bi od parkirišča do gondole opravil lepo jutranjo turo.

Vse skupaj, opremo, voljo in psa smo po bližnjici spravili v kabino in megle je bilo kmalu konec. Vsako delo zahteva nekaj priprav in te so po navadi še najbolj siten del vsakega usposabljanja ali vaje. Pod nekaj centimetri pršiča se skriva 40cm debela, trda plast snega. Če smo želeli tarče pravilno namestiti in dobro pokriti s snegom, ni kazalo drugega, kot pljunit v roke in štihat. Plaz, 40 x 60m, je bil v dobri uri pripravljen. V kotanjah, ker so vrli Bohinjci izbrali mesto za delo je ob lepem vremenu še bolj mraz, kot običajno. Delo nas je ogrelo in po slabi urici teorije, ko smo ponovili vse bistvene elemente iskanja z lavinsko žolno in RECCO napravo, se je direndaj lahko začel.

Posamezno, v parih, na dve tarči, na štiri, na dve zelo skupaj itd so fantje in dekle izmenično hiteli na poligon, ura pa je vztrajno beležila čase od znaka za štart do zadnjega stika lavinske sonde s "ponesrečenim". Najbolj izkušenim je število tarč določil kar računalnik. V tem primeru niti operater ne ve koliko in katere tarče so vključene in vaja je resnično zelo podobna pravi situaciji. Med delom so se nam aktivno priključili tudi upravljalci smučišča, nadzorniki in reševalci in se tudi sami preizkusili v veščini, ki dobesedno rešuje življenja. Mojster dela vajo, vaja dela mojstra!

Ker je bohinjskih reševalcev kot listja in trave, smo razdeljeni v skupine po 10, celotno vajo trikrat ponovili in okoli 16h zaključili z igračkanjem z igračami za odrasle. Hvala Društvu GRS Bohinj za povabilo in pridno izvajanje nalog. Glede na rekorden obisk smučišča, ta dan se jih je na Voglu preganjalo kar 2500, sem upravičeno pomislil, da bi le vedno ostalo samo pri vajah in treningih!

Slikc ni prav veliko, saj mi kolegi iz Bohinja niso dali dihati do konca.