Vsake toliko je treba poskrbeti za svojo dušo... In če se poklopi dobra družba in predvsem vreme, ki odločilno vpliva na počutje... Res se je vse poklopilo. V manj, kot dveh urah smo bili pri polkrožni zgradbi, Rif. Vittorio Emanuele II, ki lahko nudi zavetje več, kot 200 ljudem. Priljubljena izletniška točka za turiste in seveda odskočna deska za vse osvajalce Gran Paradisa. Kot je povedal oskrbnik, ugotovila sva, da se poznava, se vsak dan, ob ugodnih vremenskih razmerah, povzpne na vrh med 150 in 200 ljudi.

Tesna a prijetna sobica, odlična hrana, stregel nam je nepalski kelner, ki e bil vesel moje nepalske spakedranščine, kratka noč in ob pol 5h smo se zagnali, kot še vsaj stotnija drugih. Še pred deveto smo si na vrhu segli v roke in se zrinili skozi ozko grlo celotne ture navzdol. Klub nepopisni gneči smo na vrhu uživali popolnoma sami. Verjetno posledica dobrega tempa, malo pa tudi iznajdljivosti. Počakali smo še, da je kolega "Kadivc" štartal s padalom, če lahko komaj 14 kvadratnim metrov rjuhe, rečemo padalo in se odpravili navzdol. Še pred drugo popoldan smo se zadovoljni peljali proti domu.