Vse je teklo, kot po maslu, le megla je stala na mestu. Niti sapice ni bilo, sonce smo gledali le na spletu. Vse naokoli so se kopali v soncu, Vogel pa, kot zakleto v megli.

Sem že skoraj obupa, kot kup nesreče sem delal družbo žičničarjem, ko so se pojavili od nekod, mladi, opremljeni deskarji in iskali strica, ki ima tam ob smučišču en kup šare natresene. In smo šli in kljub nepredirni megli odlično oddelali, kar smo si zamislili. Po 11. uri je tudi sonce pokukalo, potem pa je delo steklo, ljudje so se menjavali in žal, časa ni bilo niti za kako spodobno fotko, kaj šele, da bu naredil spodoben kader.

Sicer pa, zato smo tam, da delamo, odgovarjamo na vprašanja, rešujemo dileme in predvsem, da vadimo, vadimo. In to smo počeli do poznega popoldneva, ko so žene že malo nejevoljne prišle po može, ki so se še vedno igračkali z zanimivimi, piskajočimi napravami.

Hvala smučišču Vogel za izkazano pripravljenost, da ljudem konkretno ponudimo nekaj informacij, znanja, bolj veščim pa odličen trening.