Ne morem razumeti pregovora, \"če babe regljajo, bo dež\"! Cela stotnija je tri dni klepetala naprej in nazaj, vreme je pa kar držalo.

Kot običajno smo jo po deset in dest v skupini že v petek zarana maširali mimo Vodnikovega doma do Planike. Počitek, kak požirek in grižljaj in glavni dogodek, vzpon na vrh, se je lahko začel.
Kot kaže se zgodovina ponavlja, v skupini sem zopet imel najstarejšo udeleženko, ki je s skoraj sedmimi križi odlično parirala mnogo mlajšim sopotnicam. Da je bila mera polna je bilo vseh devet prvič na očaku.

Zvečer je napor naredil svoje in poskrbel za zgodnji mir v postojanki. Naspani in zadovoljni smo skupaj krenili navzdol proti Pokljuki. Kosilo, potrdila o vzponu na vrh, zahvale sponzorjev... Avtobus je pohodnice odpeljal proti domovom in 48. pohod je bil s tem zaključen.