Danes smo napadli dolino Ropojane. Cesta nas je pripeljala daleč v dolino in z malo sreče sem našel začetek poti, ki naj bi počez čez stene pripeljala do sedla pod Majo Rosit. Naš cilj ni bil hrib, smo malo pofavlani, pa nekoliko kasno smo začeli za tako dolgo pot. No, začetek poti še ne pomeni, da je najdena pot... Verjetno malo ali skoraj nikoli obiskana pot, sicer odlično speljana, se je na čase zgubila, preraslo jo je ločje, koprive, visoka trava, pa še vejevje je ležalo vsenaokrog.

Da ne bi bilo to vse je poskrbel ogromen podor, ki je dobesedno zbrisal 150 višinskih metrov poti. Pa smo vseeno izbrskali izpostavljeno, trabnato polico, ki je obkrožala celotno steno in znašli smo se na visokogorskih pašnikih. Od tod je bilo lahko. Spust v drugo dolino, kjer je bila včasih karavla, sedaj pastirski stan, nas je hitro pripeljal do ceste v konec doline. Še malo in naložili smo se v pregreto vozilo in po najbolj luknjasti cesti na svetu nazaj v Plav.