Se moraš pa potrudit za Ameriko... Če nimaš ravno najbolj idealne letalske povezave, če letiš na zahodno obalo, če si po rasti dolg, kot ponedeljek... Kar 17 ur smo se valjali na treh različnih letalih, natrpani, kot sardine. No, pa tudi sicer moraš biti pripravljen na kakšno nemogočo zahtevo ameriških organov, ki te prijazno sprejmejo v svojo državo.
Vedno sem si želel pokukati na to stran sveta. Razen naravnih znamenitosti, ki jih pač najdeš tudi drugod po svetu, še nisem našel nič nad čemer bi bil navdušen. Toliko nerazumljivih predpisov na enem mestu... Tule se po mojem še svoje sence bojijo...
Je pa treba pohvalit policista, ki smo mu prekrižali pot prvi večer, ko smo z najetim vozilom zapeljali na ameriške ceste. Brane ima že kar nekaj izkušenj z Ameriko, tudi z avtomatiki, ampak če vsa navigacija crkne... Hehe, star, dobri, ročni GPS, na katerega sem naložil cestno karto nas je rešil zagate. Ampak preden sem ga usposobil in našel željeni kraj, smo seveda že nekoliko predolgo stali na prepovedanem mestu ob robu ceste in policaj nas je nemudoma vprašal po zdravju, hehe. Pa je razumel stisko in nas z vsemi svojimi utripajočimi lučkami pospremil čez nekaj polnih črt na pravo cesto.
Tule še ure nimajo točne. Kar devet ur je različna od naše. Zaradi letalske povezave smo prispeli sem dan prej. Po napol prespani noči smo zaupali malemu, ročnemu navigatorju in se odpavili v dolino Yosemite, ki ni prav daleč stran. Če odštejem nemogoče predpise o hitrosti vožnje in plastično hrano na poti je bil pogled na čudesa narave enkraten.
Ob vrnitvi v hotel naj bi se poluradni del kongresa začel. Prijava na hodniku hotela, ni nič kaj ne spominjala na sloves kongresa IKAR, plačljiv internet je druga posebnost za delegate, prvi večer brez večerje pa je sploh ena od novosti, pregovorno prijaznih Američanov!?