BesedilaASANACIJA - KORZIKA 08
ASANACIJA - KORZIKA 08
4608
Odprava je krenila na pot v zgodnjih jutranjih urah. Čartersko letalo nas je v dobri uri pripeljalo na letališče v Ajacu, kjer so nas pričakali, kolegi, ki so že dva dni prej pripotovali sem, da so uredili vse potrebno za naš prihod. Uredili in usposobili so prostore za bazo, uredili prenočišča in prehrano ter dodobra založili skladišče z opremo, ki so jo seveda pripeljali iz Slovenije.
Povečaj11.05.2008 - odhod
Tu smo skoraj popolnoma neodvisni. Prenočičče in hrano nam nudijo v izbranem hotelu. S seboj imamo praktično vse kar potrebujemo za nemoteno delo. Vso potrebno logistiko zagotavlja Uprava za zaščito in reševanje Republike Slovenije. Tako je tu za prevoze namenjen avtobus in nekaj osebnih in terenskih vozil, za naš namen je priletel iz Slovenije vojaški helikopter, kompletno orodje in oprema je pripeljana iz Slovenije.
Zvečer nam je osebje hotela, kjer prebivamo pripravilo prisrčen sprejem in obilno večerjo.
12.05.2008 - prvi delovni dan
Že prvi dan nam jo je zagodlo vreme. Kljub dežju so se piloti potrudili in nas spravili v bližino vrha gore St. Petru. V slabe četrt ure smo bili na mestu trka. To je bilo naše prvo delovišče.
Pokrajina je bogata z rastlinjem in posejana z velikimi osamelci oz. balvani. Zaradi relativno visoke stalne vlage pa so poraščeni z mahom in lišaji. Ob dežju se površine skal spremenijo v prave drsalnice, kar izredno otežuje gibanje. Na srečo smo vajeni vseh mogočih pogojev in smo se kmalu privadili na težavo.
Okrog mesta trka smo se gibali krožno in pobirali dele letala in vse skupaj zbirali na določenih mestih, kjer bo možno napolnjene vreče pripraviti za transport s helikopterjem. Večje kose pa se bo transportiralo posamično. Sicer pa so tu tudi gasilci s specialnimi orodji, ki bodo nerodne ali prevelike dele razrezali in jih tako pripravili, da bo transport možen.
Okoli poldneva smo se vsi skupaj, spremljajo nas lokalni gasilci, premaknili na mesto glavnega trka. Tu bo glavno delovišče naslednja dva tedna. Vse naokoli je na stotine večjih in manjših kosov letala. Zob časa je naredil svoje in nekateri deli so delno ali popolnoma zasuti. Treba bo poprijeti za krampe in lopate. Nekateri deli so na nedostopnih predelih ali na drevesih. Te bomo dosegli le z uporabo vrvne tehnike.
Za prvi delavni dan je bilo dovolj, ob času odhoda, ko bi nas moral pobrati helikopter nam jo je še zadnjič ta dan zagodlo vreme in malo tudi birokracija in sestopili smo peš.
V nadaljnjih dneh bom poizkušal dodati čim več fotografij s kratkimi komentarji. Če mi pa kdaj ne uspe pa brez zamere.
13.05.2008 - deževne ure
Dež, dež, dež. Kljub temu smo bili že ob 6h na zajtrku in kmalu nato v bazi. Bo – ne bo? Kot je pokazala in še kaže satelitska slika padavin je ciklon, kot bi se vreme norca delalo iz nas, ravno nad Korziko in Sicilijo. Vsa Evropa se koplje v jasnem vremenu z visokim zračnim tlakom, tule pa… Se pozna bližina Genovskega zaliva, kjer se tvorijo cikloni.Današnji odhod smo prestavili na deseto in kmalu nato na dvanajsto uro, ko je bilo vse skupaj za danes odpovedano. Bomo vsaj posušili opremo in oblačila. No, pa tudi tele vrstice bodo malo laže nastale.
14.05.2008 - naporen dan
Tokrat je vreme obetalo. Ob pol 6h vstajanje in po obilnem zajtrku smo malo čez sedem v bazi. Priprava opreme in moštva, še zadnja navodila, kontrola prisotnosti pred vkrcanjem v plovilo in že smo 1100m više, na mestu glavnega trka. Tu je tudi naše glavno in največje delovišče. Prva skupina ostane na vrhu, kjer bo poskrbela za odvoz že nabranega materiala. To območje smo očistili prvi dan in z odvozom bomo na tem mestu zaključili z delom. Ostali pa se lotimo dela na spodnjem, mnogo večjem delovišču. Vreče se polnijo, gasilci večje kose razrezujejo, tudi patolog ima nekaj dela.
Zlezem prav na vrh škrbine, kjer je mesto glavnega trka. Ni kaj videti, le ropot kolegov moti tišino. Sedem za dolgo minuto in se poklonim vsem potnikom nesrečnega poleta.Pridno nadaljujemo z delom. Kosi se kopičijo na kupih, naslednje dni jih bomo preložili v vreče in pripravili za transport. Ob koncu delavnika si ogledamo največje kose, ki bodo še posebej zahtevni za transport.
Na skalnem pomolu že drugič zaman čakamo na jekleno ptico. Tehnične težave so onemogočile polet in peš sestopimo do vasice Petretto. Tam nas čaka avtobus in dobro uro vožnje do hotela. Ob 6h je delavnik zaključen.15.05.2008 - jutranji izlet
Skoraj neverjetno, a večina nas je danes z veseljem odšla na delovišče peš. Spoznali smo še drugo stran gore in se navsezgodaj prijetno sprehodili po zložni poti mimo vrha do delovišča. Slaba stran pešačenja je sicer poraba časa a zaradi višje sile je tako naneslo.Kljub temu smo bili ves dan pridni in na gorkem soncu napolnili cca 20 velikih vreč in jih pripravili za transport. Jutrišnji dan bo v znamenju transporta naloženega materiala v dolino. Malo po četrti uri smo z delom zaključili.
Tokrat je bil sestop udobnejši in v nekaj minutah smo bili na letališču.
16.05.2008 - odvoz
Tokrat ni kaj dosti za razlagati. Začel se je transport nabranega materiala. Slikce in filmčki povedo vse.17.05.2008 - DEŽ
Dež, dež, dež! Domačini, tudi najstarejši se ne spomnijo takšnega maja. Vseeno smo se zjutraj odpravili. Na fino smo čistili še del delovišča in odpeljali nekaj vreč in nekaj večjih kosov. Najzahtevnejši zalogaj je bil dvig in prenos največjega kosa, del trupa, ki je ležal sredi doline. Fantje zgoraj in spodaj so mojstrsko opravili svoje delo in slabo tono težak kos je že na deponiji. Okoli poldneva nas je dež pregnal in v zahtevnih pogojih so nas piloti spravili na letališče.V dežju kaj drugega ni za početi zato smo jo mahnili na krajši izlet v Ajaccio, glavno mesto Korzike. Pristaniško mesto kot vsako. Ogromni trajekti pristajajo in odhajajo. Turistov, zlasti upokojencev, je na vsakem koraku veliko. Le s težavo sem našel Napoleonovo rojstno hišo. Kljub temu, da se po njem imenuje ulica in nekaj bifejev in barov ga nimajo preveč v časteh. Pred hišo stoji doprsni kip njegovega potomca in ne velikega Napoleona. Dež nas je kmalu pregnal in premočeni kot žabe smo se malo pred večerjo vrnili v hotel.
18.05.2008 - s polno paro
Delaven in uspešen dan. Jutro se je sicer držalo kislo in je kazalo, da ne bo pogojev za helikopterski prevoz. Avtobus nas je odpeljal na sedlo od koder bi jo lahko mahnili peš do delovišča, vreme pa se je le toliko popravilo, da nas je helikopter lahko znosil na hrib. Malo z zamudo, pa vendar polni elana smo ponovno zagrabili za delo. Delovišče se je že dodobra raztegnilo navzdol v ozko in močno poraščeno grapo. Očiščene so tudi okoliške stene. Bele transportne vreče rastejo kot gobe po dežju.
Danes je z delovišča odpeljano kar nekaj zajetnih kosov. Zahtevne manevre so predstavljali dvigi krila, koles s podnožjem in še nekaj težjih kosov.
Vreme je držalo. Megla se je neprestano sukala okoli nas a nikoli toliko, da bi preprečila odvoz.
Za nami je še en zanimiv, delaven dan.19.05.2008 - izlet
Dežuje! Tudi sicer je bil danes predviden prosti dan. Organiziran je bil izlet v Bonifacio, na skrajnem jugu otoka. Računal sem, da bi danes našel čas in uredil vse GPS točke in spravil na karto vse kar smo do sedaj pregledali in počistili in seveda sestavil še kakšen filmček in vam ga pokazal, zato celodnevni izlet ni prišel v poštev.
Me je pa kljub dežju in opravkom imelo, da bi nekam šel. Grega je prišel ravno pravi čas z idejo, da se zapeljemo na kak krajši izlet in smo do kosila nazaj. Prijazno vabilo je bilo sprejeto! Tako smo se zjutraj znašli v avtomobilu še Brane in Boža, naša nepogrešljiva prevajalka. Že dan prej sva presenečena ugotovila, da se pravzaprav poznava že 20 let. Ko sem bil pred dvema desetletjema v Alžiriji sva se srečala ko je bila tam z možem na začasnem delu za neko slovensko firmo. Kako je svet majhen!Žal smo si večino poti ogledali le skozi okna avtomobila, a je bilo vseeno prijeten izlet. Najprej nas je pot vodila skozi vas Petretto - Bicchisano, kjer je bil ped 27 leti krizni štab za reševanje letalske nesreče. Na vaški cerkvi, ki je takrat služila za zadnje domovanje žrtev, je pritrjena spominska plošča v spomin na žrtve tragedije. Ravno v času našega obiska je bila tam večja skupina slovenskih turistov, ki so poslušali razlago vodiča o vzrokih in podrobni analizi nesreče. Nisem vedel, da je toliko ekspertov za letalske nesreče!?
Pot nas je vodila še skozi Sartene, tipično korziško mestece, kjer smo se malo sprehodili, nadaljevali smo v Propriano in se po obalni cesti vrnili v naše začasno domovanje.
Korzika je poleg turizma poznana še po dobrih sirih, olivnem olju, pivu iz kostanja in specialitet iz svinjine. Prašičev, domačih in divjih je izredno veliko. Večina se prosto giblje v naravi tako, da ni nič nenavadnega, če se med domačimi prašiči pasejo tudi divji.Korzika je lepa dopustniška destinacija. Kampi, penzioni in hoteli so na vsakem koraku. Plaže so peščene, plezališč je kar nekaj, gorske ceste so raj za kolesarje, seveda pa ste lahko ves dopust v ležalniku…!
20.05.2008 - ???
Pojma nimam kaj naj napišem, da ne bo kdo rekel, da sem prekopiral iz prejšnjih dni. Dež v vseh oblikah. Kamorkoli se ozrem, vse sameva. Ležalniki, balin kugle, kolesa, terase...
21.05.2008 - sonce je skoraj zmagalo
Končno jutro brez dežja. Kot običajno smo že ob sedmih na poti. Dežja ni, je pa megla tako, da se odpravimo z avtobusom v vas Petretto. Po krajšem čakanju se megla ravno toliko dvigne, da bo transport mogoč. Pobirajo nas kar na sredi vasi na gasilskem pristajališču. Zanimivost prve vrste za zaspano vasico.
Čez dan se delo odvija tekoče. Čaka nas še nekaj večjih kosov, so se odvalili daleč navzdol po strugi. Razleteli motor najdemo v treh delih. Vsak je zalogaj zase. Z iznajdljivostjo in s složno močjo so vsi deli, vključno z pnevmatikami, na primernem mestu.Na koncu odstranimo še drugi par glavnih koles, ki leži kar 1300m od mesta trka. Spet dober in zahteven zalogaj za pilote in tehnika.
Še popoldan, ob zaključku delovnega dne vreme malo ponagaja, a mokri nismo in to je dobro.22.05.2008 - začetek zaključka
Prva jutranja misel je vreme. Ker je danes dobro so naloge za posamezne skupine kmalu razdeljene. Danes bodo dokončno očistili vrh in pripravili vse potrebno za montažo spominske plošče. Ostali dve skupini pa se ponovno zaženeta v zaključna dela na glavnem delovišču.
Počasi zbiramo tudi orodje, saj večjih strojev verjetno ne bomo več potrebovali. Nekaj časa se najde tudi za ogled okolice. Do sedaj vreme ni dopuščalo, da bi se dobro razgledali na vse strani neba.
Okoli poldneva helikopter odpelje zadnjo vrečo ostankov v dolino. Seveda nas čaka še en pregled celotnega terena in verjetno bomo našli še kaj, vendar tovora v tako velikem obsegu ne pričakujemo več.
Galerija
Video: 1
23.05.2008 - posuši, obriši, zloži, preštej
Tako nekako se je začelo že zjutraj. Vreme še vedno drži. Dve skupini sta odšli na delovišče, da začne s finim čiščenjem in pospravljanjem, ena pa je ostala v bazi in začela pripravljati opremo in ostalo za transport domov. Opreme je veliko, vso je treba presušiti, pregledati, očistiti in zapakirati, da bo pripravljena za transport. Kdo bi si mislil kaj vse je potrebno, da takšna odprava deluje? Razen nastanitve in prehrane so fantje iz Uprave pripeljali s seboj prav vse, da je delo lahko teklo nemoteno. Pomislili so prav na vse. Pravzaprav je odprava popolnoma neodvisna od kogarkoli. Poskrbljeno je za transport, komunikacije, vštevši telefon, fax, internet, brezžična povezava preko svojega repetitorja z lastnim napajanjem, itd. S seboj imamo tudi vse orodje od drobih škarij za obrezovanje grmovja, krampov in lopat do težkih orodij kot so hidravlična rezalka, motorna žaga za les in kovino, manjša dvigalka, motorni škripec ter veliko alpinistične in reševalne opreme. Ne gre pozabiti na vso potrebno opremo za nujno medicinsko pomoč… Ni da ni!
Popoldan je nekaj časa ostalo za krajši sprehod po obali, ki še sameva, saj se glavna sezona šele začne.
Galerija
24.05.2008 - izlet
Delo se zaključuje zato smo nekateri ukradli par ur in se pridružili vojaški patrulji na njihovem patruljnem čolnu. Prijazno so nam razkazali plovilo in nas popeljali na prisrčen izlet ob zaliv Porto, ki je zaščiteno območje. Plutje, ribarjenje in potapljanje je prepovedano. Pogledi so bili res izjemni. Seveda ne smem pozabit na izredno gostoljubje posadke. Predvsem Frederik, po dedu iz Rakitnega Slovenec, je bil izredno zadovoljen, da je lahko z nami poklepetal o krajih in ljudeh, ki jih pozna samo bežno iz rosnih otroških let.
25.05.2008 - obisk
Nekako se mi zdi prav, da predstavim ekipo v kateri sem sodeloval in nekaj nepogrešljivih članov celotne odprave. Vodja celotne odprave g. Kopač, njegova desna roka Grega Turenšek, pomagal jima je Domen Torkar, za opremo je skrbel xxx Iglič, prevažal nas je Boris, s prevajanjem sta pomagala, Boža in Tomaž, s patologijo se je ukvarjal dr. Zupanc Tomaž, vodja gorskih reševalcev je bil Toni Smolej, za medicino sta skrbela dr. Eva Pogačar in med.tehnik Vojko Anderle. Šef gasilcev je bil Potočnik, vezista Tilen in Primož, vodja pilotov Vojko Leban in piloti, Aleš, Mitja, Primož in Andrej ter tehnika Zlatko in Pero. Vojake je vodil Podpolkovnik Boštjan Blaznik, na terenu pa Stotnik Matija Perko, pomagali pa so mu, Roman, Miha, Tadej, Raf in Boštjan. Žal nekaterih zgoraj navedenih nisem ujel v objektiv.
Zvezde tretje skupine pa smo bili: Aleš – vodja, Marko, Brane, Janez, Nejc, Grega, Ivan, Justin in moja malenkost.
Glede na velikost in zahtevnost projekta so pri pripravi in izvedbi sodelovali še drugi posamezniki in državne institucije, ki niso odpotovale z nami na Korziko. Ob zaključku so nas predstavniki vseh sodelujočih institucij obiskali tu na Korziki in si ogledali stanje.
Danes zvečer so se nam pridružili g. Bogataj, poveljnik CZ RS, g. Žmavc, generalni direktor Uprave RS za zaščito in reševanje, poveljnik BRZOL SV Podpolkovnik Igor Strojin, g Bauman iz URSZR, predsednik GRZS Miro Pogačar in oblikovalka spominskega obeležja Katja Majer. Pripravili smo krajši sprejem in predstavili delo odprave.
Galerija: tretja skupina, vodstvo, obisk
26.05.2008 - plošča je pritrjena
Kot vsak običajen delavnik smo že navsezgodaj v bazi in po ustaljenem redu nas zvozijo na delovišče. Sledi montaža spominske plošče in še enkrat pregled očiščenega terena. Pridružijo se nam tudi gostje iz Slovenije. Ko spominska plošča že stoji na vrh pridejo že prvi obiskovalci iz Slovenije.
Prijetno presenečenje je doživel pilot Andrej, ko so mu kolegi kar med delom izročili torto in darilo za tisočo uro naleta na tem tipu helikopterja.
Pozno popoldan smo obiskali še gasilce v vasici Petretto, kjer so pripravili piknik v spomin na uspešno sodelovanje.Galerija: spominska plošča,
Video: z gore, pri gasilcih
27.05.2008 - dan "D"
Bolj pravilno bi bilo dan »O«, kar pomeni Odhod. Kljub težavam z vremenom nam je uspelo vse predvideno delo opraviti par dni pred določenim rokom in vodstvu je uspelo organizirati odhod dva dni prej kot je bilo načrtovano.Zjutraj običajno vstajanje, potem pa malo panično pospravljanje in pakiranje. Odločitev ali se bom vrnil v Slovenijo s helikopterjem je še vedno visela v zraku. Že ob 8h smo bili kandidati zbrani v bazi, kjer se je na polno delalo. Napolniti je bilo treba vse prikolice in avtobus, da se v naslednjih dneh vsa oprema prepelje v Slovenijo.
Helikopterski polet je bil predviden za 13. uro, odhod letala s celotno odpravo pa za 15. uro. Tako bi nekako hkrati prispeli na Brnik. Plovilo se je šibilo pod obremenitvijo tovora naloženega v kabini. Dodali smo še svojo prtljago in bili zatrpani do zadnjega kotička. Zaradi močnega vetra smo z odhodom malo zamujali a ob 11h vseeno poleteli.
Izredno močan veter ni dovoljeval poleta preko otoka zato nas je pot vodila ob zahodni, razgibani obali proti jugu, malo pred koncem otoka pa je pilotoma le uspelo spraviti plovilo čez otok na vzhodno obalo ob kateri smo leteli proti severu do »prsta« Korzike, zavili na SV in mimo otoka Elba dosegli ponovno celino na italijanskem škornju. Ustavili smo se v Bologni, ker je bil ptič žejen in nadaljevali mimo izliva reke Pad, mimo Benetk in Lida v tržaški zaliv, preskočili mejo in pri Podnanosu dosegli avtocesto, nad katero smo nadaljevali let do Brnika. Polet je bil dolg 853 km in je trajal 3 ure in 55 min. čistega leta.
Kar lepo število let že sodelujem s helikoptersko enoto SV, vendar takšnega poleta še nisem doživel. Zato na tem mestu še enkrat hvala za doživetje.
Nekaj smole so imeli kolegi, ki so čakali na letali, ki bi jih pripeljalo domov. Zaradi močnega vetra ni bilo pogojev za pristanek na letališču v Ajacciu, zato so se z avtobusom prepeljali na drugo letališče od koder so z nekajurno zamudo srečno prispeli v domovino.
Video: še zadnjič na goro, polet domov