Treking Nepal 2010 - jesen

Za konec

Beganje po katmanduju, haumačiranje, kot se po domače reče trgovanju, ko je vsak drugi stavek "How much? in odgovor "To much!", skupna večerja, pakiranje itd.

FOTO: Za konec

VIDEO: Psshupatinath

24. - 01.12.2010

Vreme se je izboljšalo, naša pot teče po načrtu. V Lobuche prispemo okoli poldneva. Tu bomo dve noči, vmes pa se bomo povzpeli na Kalapatar, da si od blizu ogledamo Ledeni slap, sedlo Lo La in seveda mogočno trojico Everest, Lhotse in Nuptse. Nato nas pot vodi čey sedlo Cho La in čez ledenik Ngozompa v vasico Gokyo, kjer se popoldan povzpnemo še na Gokyo Ri, da bo bera polna. V dveh dneh se vrnemo nazaj v Namče Bazar. Žal sta nas dva dneva čakanja na polet pred dvema tednoma sedaj stala prelaza Renjo Pass, pa naj bo to za drugič. Zvečer v Namče Bazarju poleg drugih užitnih stvari, uničimo še Tomaževo majico, i bo za vedno ostala v najvišjem baru na svetu, kot znamenje našega obiska. Ostane nam samo še dirka v Luklo in molitev za vreme, ki bo dovoljevalo polet v Katmandu. Naslednji dan, po načrtu, okoli poldneva le poletimo in zvečer že osvajamo Katmandu.

Kljub zapletom, ki na koncu koncev dajejo čar potovanjem, so za nami zanimivi in dejavni trije tedni. Hvala vsem, ki ste mi delali družbo.

FOTO: Nazaj v Namche Bazar

VIDEO: Kalapathar, Cho La, Polet

22. in 23.11.2010

Dobro naspani napademo zajtrk kot, da je zadnji. Podkrepljeni in opremljeni se okoli poldneva odpravimo proti t.i. baznemu taboru pod Island Peak. V enem zamahu bi bil vzpon, kar velik zalogaj. Tako ali tako načrtujem, da se v enem kosu povzpnemo, sestopimo do baze in kar nadaljujemo nazaj v vas, kjer je boljša hrana in postelja. Nepalski prijatelji nam v bazi skuhajo večerjo, še enkrat ponovimo kako uporabiti prižemo, kako prepenjati in kaj storiti v primeru padca. Dva v skupini sta prvič v visokih gorah, prvič bosta zares uporabljala cepin in dereze, žemarjenje, spust po vrvi… Zato pozornost ni odveč.
Čaj ob enih po polnoči, ob pol dveh za las zgrešimo švicarsko skupino in žal začnemo na repu njihove koline. Vem, da je prvih nekaj ur strahotno navkreber, pa sem kar tiho, za vsak slučaj. Počasi, kot se spodobi, napredujemo. Lal, ki tovori vrv in nekaj snežnih sabelj bi sicer šel hitreje, ampak… V daljavi zaslutimo svetlikanje novega dne, ko dosežemo skalni greben tik pod ledenikom. Nadenemo dereze, navežemo se in vijugava pot med razpokami se začne. Pod edinim strmim delom se gibanje še malo upočasni. Pripravimo prižeme, Lal že visoko nad nami namešča zadnje metre fiksne vrvi, ki nas bo pripeljala na oster greben, kjer so vrvi običajno že nameščene. Na točkah prepenjanja pozorno spremljam početje kolegov, ob napaki bi sila teže opravila svoje. Hm, na vreme smo skoraj pozabili. Že rdeča zora ni obetala kaj prida in izkaže se, da res ne bo idealno. Oblaki se zbirajo, orkansko piha. Po grebenu se premikamo kot bi šli zjutraj z zabave… Okoli osmih zjutraj dosežemo vrh. Kolegi mi čestitajo. Zakaj že? Ja, da imam danes rojstni dan, pravijo. Kak dan so zamočili, darila in stiska rok sem bil vseeno zelo vesel. Mi vsaj ni bilo treba za rundo dati, ker gostiln na tej višini ni.
Sestop v močnem vetru je poglavje zase, pri pripravi na spust po vrvi sem spet zelo pozoren. Vsi trije se uspešno pripeljejo za menoj do dna, še nekaj metrov in vsi smo pod steno. Lal spet pridno pobira vrvi in izdira sablje, navežemo se in do skalnega grebena je le še sprehod.

Okoli enih smo v vznožju. Čaj, pospravimo opremo in se zakadimo proti vasi. Nasproti so nam prišli ostali člani skupine in v manj kot dveh urah smo na toplem pri polnem krožniku riža. No, tudi kak kolobarček domače, suhe klobase se je našel. Pa ne okol govort!

FOTO: Island Peak