Ne maram izraza ferata. Bolj prav bi bilo zavarovana pot. Beseda pot nekako označuje smer gibanja po naravnih prehodih, načeloma tam, kjer je laže. Marsikatero, sedaj zavarovano pot, so včasih uporabljali kot običajno povezavo med dvema krajema. Sicer neobičajni ljudje, kot so divji lovci, švercerji itd. Kasneje so bila dodana oprijemala, ki močno olajšajo gibanje.

Ferata pa že bolj diši po izsiljeno izpeljani smeri poti. V naši okolici, zlasti v Avstriji, rastejo tako imenovane adrenalinske poti kot gobe po dežju. In zakaj bi Švicarji zaostajali?

Zadnji dan konference je popoldan namenjen vodstvom delegacij, predsedstvu IKAR itd. Zato sem čas izkoristil za ogled širše okolice. Baje, da je nad mestom čisto nova, super luftig ferata, da še ni šel, da pa je prima in naj kar grem, mi je zagotovil eden od domačinov in mi v daljavi, pod steno, pokazal bel kvadrat, ki naj bi označeval začetek.

Prava adrenalinska ferata. O možnosti plezanja brez umetnih varoval in oprijemal, tudi na klasičen alpinističen način, tu ni govora. Morda bi kak športni plezalec uspel premagati kak odstavek, sicer pa vodi pot po gladkih ploščah, čez previse, po nekod so nameščena bruna, da je sploh mogoče kam stopiti, večino previsov je opremljenih z lestvami.

Morda kot zanimivost, pot nima imena. Ko sem povpraševal po njem so me debelo gledali, zakaj hudiča bi taka pot morala imeti ime? Vije se po zahodnem pobočju masiva z več imeni. Namenjena je izključno zabavi turistom, ne vodi na noben vrh, konča se na vrhu stene.

Še dobro, da sem dobro zajtrkoval...

VIDEO: 1, 2, 3