Dan D!

Spet jutro kot umito! Kot bi spodbujalo, pomagalo z energijo. Nobena juha se ne poje tako vroča, kot se skuha, tako tudi izpit ni bil tako zahteven, kot je večina pričakovala. Pri povprečno zelo dobremu znanju tudi ne more biti zahteven! V steni Male Mojstrovke je za ta letni čas še obilica snega, grape so še do dobra zasute, jeklenica je po nekod še globoko pod snegom. Razdeljeni v pet majhnih skupin smo relativno hitro napredovali, vmes popravljali eden drugega, se opozarjali, tu in tam tudi utemeljili zakaj tako.

Razen dveh samohodcev in večje skupine, ki je capljala za nami smo bili v steni sami. Okrog poldneva, da je bilo že skoraj kičasto, smo že drveli navzdol, tu in tam je bilo potrebno še uporabiti cepin, sicer pa smo v slabi uri stali na parkirišču. Razen rdećih lic in zažganih vratov ni nikomur nič manjkalo.

Sledilo je kosilo in resna analiza. Že v prejšnjih prispevkih sem omenil, da že dolgo ni bilo tako homogene skupine. Povprečno znanje je bilo visoko in kar nekaj Planinskih društev se lahko pohvali z novimi, kvalitetnimi vodniki.

S strani vodstva tečaja, ki ga je ponovno sijajno izpeljal Joža, smo izčrpali govore, pripombe in pohvale. Na vrsti so bili bodoči vodniki. Ne bom napletal kaj vse so povedali, rad pa bi se vsem, do zadnjega, predvsem pa avtorjem spominka in sporočilc, ki ste mi jih natlačili v steklenko, iskreno zahvalil. Tako, kot je možna misija nemogoče, tako je za vsakim gromom sonce!

Prisrčna hvala vsem!