22. 9. 2008 1972
Goldeck, smučišče in izletniška točka nad Spittalom v sosednji Avstriji je bil tokratni kraj srečanja vodnikov reševalnih psov treh dežel. Vsako leto se zberemo v eni od držav in obdelamo kakšno zanimivo temo v zvezi z reševalnimi psi.
Vreme je tokrat držalo, le vetrovno je bilo zelo, kar sicer otežuje delo psov. Vseeno so vsi sodelujoči dobro opravili svoje naloge.
Poleg ekipe iz Slovenije, sodeluje tudi italijanska ekipa iz Trbiža in avstrijska iz Beljaka. Po navadi pa se pridružijo tudi ekipa iz pokrajin iz notranjosti Avstrije oziroma Italije, italijanska finančna policija, karabinjeri itd
Okoli osmih smo se zbarli nedaleč od spodnje postaje sedežnice, kjer je bil postavljen center za vodenje iskalne akcije. Ker te same po sebi niso nič posebnega in povsod tečejo uigrano in so manevri več ali manj dorečeni, so tokrat organizatorji izrabili priliko in preizkusili kako bi si pomagali s podatkom, kje oz. koliko je prehodil pes med iskanjem.
Teren za iskanje ni bil zelo zahteven, bil pa je zelo strm, mraz je pritiskal in pihal je močan veter. Navigacija in usmerjanje vodnika skorajda ni bila potrebna, ker sta bila vodnik in pes ves čas islanja kot na dlani. Zato je tokrat dobil pes svoj GPS sprejemnik, ki je zapisoval opravljeno pot.
Ob vrnitvi je organizator "prepisal" sledi v racunalnik in jih kasneje na analizi predstavil. Zal je tehnika nekoliko šepala tako, da jim ni uspelo sestaviti opravljene poti vodnika in psa, kar je malo oslabilo analizo. V priponki na stani o GPS si lahko ogledate pot našega vodnika in njegovega psa.
Za sedaj lahko zapišem le to, da je tak način kontrole opravljenega oz.preiskanega terena dobrodošel ko imamo opravka s psom, ki je zelo samostojen in se brez težav oddalji od vodnika in preiskuje teren in ko je teren dobro prehoden, travnat itd. Naprava pripeta na oprt psa, vsaj v taki obliki, kot je bila ta (običajen GPS aparat) v gosti podrasti lahko ovira ali celo onemogoči gibanje psa.