Delavno srečanje skupine - Minimalni standardi... postopkov pri reševanju v snežnem plazu

Res je bilo delavno, na momente prav kaotično...
Že od nastanka, nekaj več, kot dve leti sodelujem v ožji skupini za standardizacijo postopkov učenja in usposabljanja veščin in znanj, ki so potrebna za uspešno reševanje v snežnem plazu. Skupina deluje pod okriljem Komisije za plazove pri ICAR. Vodi jo Manuel Genswein.

Manuel je v uvodu šaljivo povedal kako opaža, da različni subjekti, ki bi morali biti kar najbolj zainteresirani za dokončanje projekta z zanimanjem spremljajo razvoj in prikimujejo, ko opazujejo kako mojster kuha kosilo, v resnici pa v ozadju natančno vedo, da oni doma pripravljajo svojo lastno kosilo, ki je seveda najboljše.
V tem času so nastali zanimivi učni pripomočki v obliki grafičnih podob upodobljenih na posterjih, ki bodo inštruktorjem pri usposabljanjih različnih skupin ljudi, kar na terenu nudili didaktično pomoč. Kaj pomeni "Minimalni standard"? Nekakšna univerzalna pravila, ki še dovoljujejo kvalitetno izvedbo nekega opravila ali veščine in zajemajo čim več možnih situacij s standardno opremo, ki jo proizvaja kar največ proizvajalcev.
Doslej smo relativno dobro dodelane ideje, le dopolnjevali in prevajali vsak v svoj jezik. Večino dela smo opravili od doma ali na aktivnih delovnih srečanjih med zasedanjem ICAR. Projekt dobiva dokončne oblike in zahteva še finalna dejanja.
Posterji bodo po zaključku projekta na voljo vsem članicam ICAR in drugim organizacijam, ki se ukvarjajo z usposabljanji specialistov, ki tako ali drugače delujejo na ali v snegu.
Nadaljnja ideja je, da bi bili vsi grafični prikazi s spremnim besedilom vred v nekakšni banki didaktičnih pripomočkov, ki bi jih posamezne članice lahko po svoje, glede na potrebe, zložile v svoje posterje oz. učne pripomočke.

Ko so naju z Dušanom povabili na praktični teden sem se z veseljem odzval vabilu in pretekli teden preživel na ledeniku Stubai z ostalimi kolegi, ki sodelujejo v projektu.
Ker je šlo za zadnje popravke oz. dejanske odločitve o zadnjih malenkostih je bilo na čase zelo burno. 15 držav, 15 strokovnjakov, tu in tam celo 15 različnih mnenj. Vsako spremembo smo potrdili šele, ko je bil sprejet popoln konsenz.

Da bi dosegli dogovor, ali naj se ob koncu finega iskanja z žolno sondira pravokotno ali vertikalno, smo kar nekajkrat zapustili učilnico in na terenu preverjali, merili, dokazovali, prepričevali... Podobno je bilo z drugimi vprašanji ali prebadati plazovino špiralno ali z vbodi v kvadratni mreži, kakšna naj bo razdalja med kopači itd. Precej vprašanj se je pojavilo pri delu z lavinsko žolno. Precej nalog pri iskanju se elegantno opravi na analogni način, žal pa le redki proizvajalci še prodajajo žolne z možnostjo nastavitve naprave na analogni način. Popolnoma analogne žolne se sploh ne da več kupiti, v uporabi pa jih je še zelo veliko. Predvsem v delu, kjer določamo načine testiranja oz. kontrole naprave pred turo smo morali zajeti vse vrste naprav. Takšne z že vgrajeno funcijo GP (Group Check), takšne brez in ne nazadnje tudi stare, popolnoma analogne naprave. Sam sen vse vaje izvajal z več različnimi žolnami, predvsem Ortovox S1 in 3+. Predvsem druga je zelo enostavna za ravnanje in se brez težav primerja z vsemi ostalimi v svojem razredu.

Kar nekaj težav sem imel s prevodi kratkih angleških gesel, ki v slovenskem jeziku zahtevajo precej več besed, prostor na posterju pa je seveda omejen. Brez pomoči Dušana bi verjetno že davno obupal.
Da bi prišel do praktičnih odgovorov, predvsem na kakšen način ljudje najhitreje in najbolje sprejemajo znanje, sem v zadnjih dveh letih v svoja predavanja, predvsem pa na raznih seminarjih in tečajih pridno implementiral vse predlagane rešitve za posamezne veščine. Predvsem me je zanimal didaktični pristop, kako povedati, kakšna gesla uporabiti ter s katerimi pripomočki kar najbolje predstaviti neko veščino.

Glede na delovno vnemo, vsak večer smo za računalniki viseli tudi do polnoči in čez upam, da na letošnjem kongresu ICAR damo v dokončno potrditev "Minimalne standarde", kot priporočilo in jih seveda začnemo s pridom uporabljati.
Pomembno vprašanje bo kako prenesti lastnino Manuela Gensweina v last organizacije ICAR? Drugo vprašanje pa je, kako implementirati projekt v posamezne države, oz. reševalne službe, članice ICAR?
Pri nas smo s postopno implementacijo pričeli že ob prvem obisku Manuela. Menim, da je s tem nujno nadaljevati tako v reševalni organizaciji, kot tudi širše v vseh gorniških strukturah, vključno s PZS, kjer je zaradi načina dela zelo lahko prenesti znanje na veliko množico ljudi, predvsem na mlade, z zgodovino neobremenjene ljudi.

FOTO: utrinki 1, utrinki 2

VIDEO: 1, 2