Vršič in nov sneg

Vsakič, ko zagazim na začetek "tadolge" bljižnice (tam, kjer se pot odcepi na Mavrinc) se spomnim časov izpred juhuhu let, ko smo vsak petek s "šihtarskim" avtobusom prišli v Kransjko goro, izstopili pri Belju in najlprej zavili v mesnico pri Jaklju (morda nisem čisto zadel imena?), kjer so nas pričakali paketi, ki smo jih potem odnesli na Vršič v Erjavčevo kočo. Meso, mleko, kruh in jajca.

Potem pa pot pod noge, peš seveda, o turnem okovju smo neklateri le slišali in proti Vršiču. Ne glede na količino snega smo vsak petek, kdaj tudi med tednom naredili spodobno gaz po vseh bljižnicah, kot se spodobi. Bog ne daj, da si kje za kak meter falil utećeno traso. Najprej si jih slišal, pa še v bajti ti ni ušla runda. Dandanes vsevedneži naredijo gaz glih, kjer se jim zdi, ne glede na to, da so markacije tako na gosto, da jih ja ne moreš zgrešiti!?

In danes sem že drugič v tej zimi, drugič ta teden, na frišno zgazil tadolgo bljižnico. Varna je pred plazovi, hitro si na 17. ovinku, pa še nostalgija, hehe.