Aleš z Valvasorjevega doma, mojster Fon s Slovenskih Novic, vzgojiteljice iz vrtca in nekaj malega Gorska reševalna zveza... Vsi smo se potrudili, da so mali mravljinci spet enkrat doživeli nepozaben dan.
Kratek dostop, v bistvu sredi hribov... Kratka, ravno za zmigat krake. Malo je še mastna in dričava zaradi zemlje... Razdalje med klini, ki nosijo jeklenico so kar spoštljive...
Prijatelji, kolegi, neznanci... Zelo sem bil presenečen in hvaležen hkrati, ker so se na račun stekala sredstva iz celotne Slovenije od Kopra do Murske Sobote in na zahodu do Rateč, darovali ste ljudje, ki vas komaj poznam ali pa sploh ne.
Zbrali smo neverjetnih 300.000,00 NRs!!!
Iskrena hvala!
Včeraj smo zbrana sredstva, namenjena prizadetim v Nepalu, poslali v prave roke. Gospod Chhabi, ki bo poskrbel, da denar dejansko pride v prave roke, se je že vljudno zahvalil in obljubil poročilo o porabljenih sredstvih.
Kot piše spodaj, nikoli ni prekasno. In če se najde še kak zamudnik.... Račun je še vedno odprt. Takoj, ko se spet nabere nekaj sredstev, bomo le te ponovno poslali pod Himalajo.
Nikoli ni prekasno! V resnici ni vzrok, da bi se prekasno spomnil na to možnost...
Takoj, ko je bilo mogoče, dan ali dva po prvem, uničujočem potresu, sem stopil v telefonski kontakt s prijateljem v Katmanduju in dobil informacije iz prve roke. Predvsem me je zanimalo kako je z zaposlenimi in njihovimi družinami? Vsi, brez izjeme, prihajajo iz oddaljenih, gorskih vasi, kjer je stanje mnogo bolj katastrofalno, kot v večjih mestih. V kontaktih sva vsake nekaj dni. Po vsej poplavi predlogov v medijih, kako pomagati ljudem v stiski, sem skelnil vzpodbuditi k zbiranju sredstev še vse svoje znance in prijatelje. Prijatelja sem seveda povprašal kako oz. kam naj sredstva nakažemo, da bo pomoč resnično prišla v prave roke. Dobil sem nenavaden, skoraj neverjeten odgovor...
Saj ne vem, je bil to res tečaj o iskanju pogrešanih ali bolj potapljaški tečaj? Nalivalo je tri dni neprestano. Ampak fantje in dekleta se niso dali in vseeno pridno delali in vadili.
Po dolgem času smo spet obiskali Tržičane, natančneje Dom pod Storžičem.
Prijeten, deževen dan... A kje ne dežuje? Valjda je Matija imel odgovor. Vedno ga ima.
Nekje sredi ničesar, no, sredi Trnovskega gozda, megla tako gosta, da so tiči peš hodili, srečam medveda z GPS napravo... pa svizec zavija čokolado, pa to, saj veste.
Dve super skupini, tri dni druženja in veliko praktičnih vaj. Smo okupirali Ajdno, da se je kar kadilo.
Šajba in trdo, da je škripalo. Kaj češ boljšega? Če bi bila grapa še sto metrov daljša...
1.april, dan norcev... Da bi bilo le več takih dni... in ljudi.
Jasno, hladno, trda podlaga, nikjer nikogar...
