Vedno eno in isto... Zima se bliža, z njo pa radosti in težave. Poleg smuči in še kakšnega kosa opreme, ki ga je treba pred sezono preveriti je verjetno najbolj pomemben kos opreme lavinska žolna. Ker tudi sicer spremljam spremembe na tem področju, sem bil zelo vesel vabila na ogled proizvodnje lavinske žolne Pieps in seminarja na to temo. Sicer pa je bilo to srečanje distributerjev iz evropskih držav, Amerike in Japonske.
Spet smo lovili vreme in vijugali med dežnimi kapljicami. Kot zakleto je vreme na dan izpitov skoraj vedno slabo. Vetrovno, mokro in hladno. In tako je bilo tudi tokrat, ko so mladi pripravniki opravljali prvi del izpita za reševalca. Preizkusili so se iz tem letne tehnike reševanja.
Tokrat daleč na vzhod. Na Slovaškem, Visoke Tatre, Stary Smokovac, tu je letošnji kongres IKAR. Slovaška gorska reševalna služba praznuje 60-letnico delovanja. Kot je običajno zadnja leta se dan pred uradnim začetkom dogajajo praktične predstavitve na terenu. Letošnje teme so dejansko zelo praktične. Reševanje padalcev in rešeanje s sedežnic in gondol.
FOTO: Predstavitve, Lomnicky Štit
Končno se je nekaj premaknilo in v preizkus smo dobili nosila CMC, ki so jih po naših zamislih predelali oziroma dopolnili v firmi Anthron iz Izole.
Za vse tiste, ki ste me kar naprej gnjavili zakaj ni nič objavljeno. Sem se potrudil, na voljo so vsi prispevki!!!
Vse o dogajanju
Aleševa šola za nepalske gorske vodnike, Šola v Manangu, Slovenska gorniška šola sredi himalaje in še mnogo različnih poimenovanj se pojavlja, tako v pogovornem jeziku, kot v naslovih raznih publikacij, člankov, zapisnikov in poročil.
Še nekaj drugih prispevkov: NMA, Foto razstava..., Predsednik NMA
Verjetno je bilo že vse napisano, večkrat in ne enkrat. Kakorkoli računam je letos trideseto ali enaintrideseto leto od ustanovitve šole.
V nadaljevanju pa kaj VEČ
Če sem že na vseh koncih in krajih prostovoljec... Da ne bom dolgovezil, najprej je bila ideja, nato so se združili enako misleči in začeli uresničevati zastavljen cilj, ta pa je, da bodo na najvišjih vrhovih vseh držav udeleženk (200 držav), posneli fotografijo s simbolom države na kateri je tudi logotip fundacije za boj proti aidsu.
Spet je bilo lepo in zanimivo. Odlična družba, vreme, ki je bilo ravno pravšnje za takle potep, okusna malica na Jasenjih...
Tudi ponedeljki niso več, kar so bili! Sploh se ne pozna več, delavnik ali nedelja, ljudi mrgoli. Žive kompozicije, štiri, pet ali celo šest vagončkov, povezanih s tanko vrvjo, vozijo gori in doli, brez pravega voznega reda. Pravzaprav nekakšen red vseeno je, saj se vsi zvrstimo in zadovoljni dosežemo vrh tako priljubljene gore, kot je Veliki Klek. Tja grem vedno rad, tudi zaradi zelo prijaznega osebja v koči tik pod vrhom. Peter, oskrbnik je moj dolgoletni prijatelj, prav tako Ganja, nepalski pomočnik, ki že nekaj let med sezono pridno pomaga v koči, da si bo enkrat lahko v Kjumjungu nad Namče Bazarjem v osrčju Himalaje, postavil malo gostilnico, lodge in si tako zagotovil lepšo prihodnost.
Zanimiv hrib. Leži v neposredni bližini znamenitih Treh Cin in ga po krivici zapostavljajo-mo. Ob zadnjem obisku Sekstenskih Dolomitov, lani poleti, se mi je zdelo, da zasluži mojo pozornost. Zlasti me je pritegnilo, ker je ves, ampak res ves, popolnoma prevrtan po dolgem in počez.
Ravno prav za pretegnit vse mišice. Slabo uro dostopa z mejnega prehoda Pramollo, potem pa še kakšno uro telovadbe vertikalno navzgor. Primerno debela jeklenica je speljana po vseh predpisih rahlo od smeri vstran, da omogoča dobro varovanje, skobe so nameščene, kjer je nujno potrebno, sicer pa se je treba zadovoljiti kar z naravnimi stopi. Pa nekaj malega moči tudi potrebuješ, saj je osrednji del smeri začrtan dobesedno s svinčnico, ne glede na navpičnost in previsnost stene. Sestopila sva po vzhodnem grebenu in se čez pašnike vrnila do izhodišča.
